Kosi vmrla jegr mél, balsmose, kismoše žvél, tóča, bliski, zloben vétr, prvi je izdihnil Pétr.
Kosmo krišti vroke déli, so oblaki zagr méli, skor nebó nanasje padu, Vlado sejna nošna sadu.
Kosmo tio čiza prli, natévé vreménar vrli jepo glédal vnašo smér, réku: “hvamgré céuhu dér!”
Teta Majda sej usrala, božje šibe seje zbala, pa srcé jijeza stalo, od žalosti umre móž Kalo.
Rés sta bla smrdljivi trupli, zakaj dišav nič nismo kupli, od smradu še pater Ihat, se odlóčil je ne dihat.
Sestrična Iza se namrdne, ko stari oča Karl prdne. “Kot da ni še dost smradu!” J’ djau bratranc Grega ingau bu.
Póurej trajala nevihta, a se je lé končala ihta. Za sedmino pólna miza, za njó sediva jaz in Iza.
Odzivi
Bodite prvi.