V dosti primérih se bórba, ki jo konča pólkróžni gib, zaključi z ločitvijo glave od telésa, kar pa mnógim (med njimi sem tudi jaz), hódi precéj naróbe, pri pospravljanju trupla premaganca. Étika dvobojevanja veléva, da zmagovalec poskrbi za dostójen pokop premagančevega trupla. Neródno pa je pobirati glavo in, móram reči, tudi precej nagravžno, sploh če je nasprótnik pléšast in móraš potém glavo prijéti nekako pod pazduho, ali pa kot bówling kuglo (prste v nosnici in ustno votlino). Vseskupaj je tudi precej krvavo, saj iz trupla izteče glavnina krvi. Še bolj pa je neródno, če nasprótnika presékaš čez pas in gré dotični osébek na dva déla, kar si sicer zeló rédko zgodi, ampak silak, kakršen sem jaz, včasih ne pozna mére, pa ko séka, pač poséka. Kot dolgolétnemu drvarju, pa mi je tó na nék način poklicno prirejeno. Pobirat dva déla človéka, pa je…no, si lahkó mislite, kakšna packarija.
Pa tudi dvóboje na prvi urez (dvoboj se konča, ko je eden izmed bórcev prvič do krvi porézan) na tak način ni moč bojevati, kajti težkó je nekóga polkróžno z mečem zadéti, ne da bi ga vsaj malo odsékal.´Tórej, moje mnenje je, da je za dvoboje bólj primérna téhnika vbodov, kot téhnika pólkróžnega sékanja. Vsaj za nas, ki nismo samuraji na bojnem pólju. V vojni, je sevéda stvar popólnoma drugačna, saj ima vsaka stran za sebój sanitétno ekipo, ki bojno pólje na vsaki dvé uri počisti in prijétno dezinficira.
Odzivi
Bodite prvi.