Vsavni jeskor stósto pin, móral bibit vpale rin, sajnonstop tista suha vlaga, name kaplce polaga.
Kmal vréčko vtrpem, sajratam lačn. Sevsédem kakor Turki. Zajtrk mój bómaldru gačn, saj v vréčk’ so Ščurki.
Enpo enmi grejo vusta, vsak v svojem tónu hrusta, mi nožice zust štrlijo, ščurki v vréčki sevla žijo.
Védno bólj sobeštje spólzke, med prsti mi polzijo, napihnjeni kot zgódbe lóvske. O čise misol zijo.
Vlaga védnomanj namdéne, tkóščurkom kotpa meni, vgrlu mena kašelj sili, Ščurki sore jeni.
Vsena enkrat vusta zbašem, danebi pobe gnili, akarna lépem bruhnem vkašelj, skor uto pimsev slini.
Kašljam, kašljam, Ščurke vustih zjezikom zadr žujem, skor vsem pobeg prepréčim, dvapa lei zpljujem.
Dolna deskah dvako mada, hropeta pravplitko, očitno sei mata rada, sešlatata zaritko.
Nakar naspróti mene megla malo se razblini, zaglédam se bolščé med stegna in višje v oblini.
Brisača strgana je, majhna, kot da bi je sploh ne bló, dekle sej’ bliže primaknilo, Vščurka stópi lo.
Zahre ščiji podno gami, kona peti seo brne, erótično miritna stavi, lekdójo lohza vrne.
Žézdr žimsi joza bóke, po hotno setre sómi roke, “Daj me,” šépne pože ljivo, ajaz obrnem jo igrivo.
“Všéčsi mi, bi te, nemara, al’ si baba vščurkih stala!
Odzivi
Bodite prvi.