Guslar

Gusle žalostno pésem pojó, "enoinisto, enoinisto", lók je razcufan, strgal se bó, "enoinisto, enoinisto". Guslar, zaménjaj žé pésem trpkó! "enoinisto, enoinisto".

"Ne mórem," dé guslar inlók izpusti, "gusli kar same gódejo mi." Kar glava uzre, tó struna zagóde, lók išče tolažbo, se stiska ob žimo, ko gléda ljudi, ki hódijo mimo, ko gléda v svét, ki menjava opróde, a gospodar védno isti in isto jim góde.

Zaménjal bi pésem, a so gusle mi drage, navadil njih pésmi sem se žé davno, lahkó kolofonijo si nalil bi v ušésa in čakal, da čas bi popravil jim vižo, tiho ždél v kótu, brez žalosti, besa.

Al' ógnejo se jim na daleč žé drugi. Igrale pa bódo še, ko mi bómo v trugi.