Velikonočna

Nakrižso tepri bili, nisi dólgovisel. Potémsi malo gnil, asinašel bóljši smisel. Medzómbi jesi šel, sirane všlatpo nujal, čekdóti niver jél, sise malo kujal.

Vne bósi poletel, nao blaksi sédel, davse tóbóš stóril, žévna prejsi védel.

Sihitro bilsit človéških rabót, šedobro, dasprstom teje Iškarjót. Sibržmu odpustil, ka kor tudimeni, in vsem, kita krat smobli nero jeni.

Lahkózdaj počnemo karnasje vólja, neodgo vórni smodo okólja, sajga nerabimo – kmalprideš ponas, šlivmo vnebó intambó pravšpas.

Eci peci pec, tisi mali zec, jazsem mala prepe lica, eci peci pec.

Nakrižu pribit siskorv vsakihiši. Nasténi obéšen, al skriža odréšen, včasih vomari, včasih natléh. Včasih v kléti, naglódan odmiši, avédno sita, kivsevidi, vsesliši.

Kdórvsrcu tenima, vpekel najgré, Najézus serima nič alpav se.