Tro bénta

Oče mi je podaril trobénto. Takrat sem imél sédem lét in bil sem še mlad. In majhen. Trobénta pa je bila velika. V njéj sem večkrat prespal, kadar so me mati zaradi nevzdržnega tróbljenja vrgli iz hiše. Postavil sem jo na vrt med oleandre ter se skózi ustnik splazil vanjo. V zvóčniku sem se zvil kot mladi jéžek in sladko zaspal.

Néko nóč pa me je takó prebudil nenavaden hrup. Ali, bólje povédano, ogabno cviljenje in kruljenje. Prihajalo je nekjé od spodaj. Začél sem kopati. Kar sem uglédal me je močnó presenétilo, pa tudi globoko presunilo ter nenavadno osupnilo. Bil sem, kot sem bil takrat, ko sem očéta prvič videl v dekolteju, ko je prišel z operacije. Kar sem zaglédal zakopano v zemlji, je bil majhen odójek, katérega smo ta dan na pól pojédli, pól pa ga vrgli psu, katéri ga je po vsej verjétnosti zakopal tu. Bil je živ. Pa odójek tudi. Slédnje me je še bólj presenétilo, kot dejstvo, da je bil živ pes, ki sem ga pozno popóldan hudičevo zbrcal, ko sem ga videl urinirati na očétovo pósteljo. Na mamini póstelji pa se je žé šopiril kup pasjega dreka. Oče in mati namreč spita v lóčenih pósteljah, ker oče ponoči odurno smrči, mama ga pa ne mara. K mami pa se pozno ponoči v pósteljo vtihotapi ljubček, ki se, še préden petelin zjutraj zahrope, žé pobere iz njé. Oče pa zeló trdnó spi. Žé móra biti dóber človek, da ima takó miren spanec.

Nakar je odójek spregovóril:

- »Poslušaj, pankrt…«

Brcnil sem ga v oči. Gotovo ga je zaskelélo.

Ko sem se zjutraj prebudil, je žé poginil.

KONEC

Nauk: Če te v očéh zaskeli, se pripravi na skorajšnjo smrt.