Nekóč ježivél sin, kije imél dvao čéta.Prvemu je biló imé Hans, drugemu Ingemar. Ingemar je imél védno na vóljo vedro ali dvé, če je biló tréba kómu bruhati, Hans pa ne. Zató se je sin oldóčil, da bó Hansa ubil. Prejahal je célo deželo, da nikjér niso iméli dovolj smodnika, za smrdno dózo. Žalosten je prišel domov in jézno zažgal svojo sobo. Soba pa je bila tik ob Hansovi in Ingemarjevi spalnici, zató je zgoréla še slédnjih slédnja s slédnjima v nji. Sin po nékem čudnem naključju ni uspél zgoreti, k čimer je nekólikanj pripomoglo tudi dejstvo, da je bila njegova soba večinoma akvarij, saj je bil riba. Ko je ves móker splézal iz pogorišča in žalostno ugotovil, da sta Ingemar in Hans mrtva, še posébej Ingemar, se je togotno začél cmériti in kričati: “BÓG! KAJ NAJ SEDAJ STORIM! KAAAJ!
V tém trenutku (téhnično v naslédnjem, se pravi, trenutku, ki je nastópil trenutek kasneje, ampak ker je razlike za en bóri trenutek, nam ni potrébno biti takó téhnično pravilni, pa še stavek je na ta način krajši) je začél pihati véterc, se vrtinčiti okóli pepéla, ga dvigovati v zrak, da je lahkó padal sinu po glavi. Ko je vétrc JÉL nepihati, je sin recitiral: “Hvala bóg, za tvój velecénjeni nasvet, rés si móder in učen kot sam bóg in božja milost vaša ne bó ostala neopažena!”Pokléknil je na tla in koléna ter začél po božjem nasvétu po sebi pepél strésali.
Od tistega dné dalje “Posipati se s pepélom” poméni, citiram, “Po storjeni veliki napaki nékaj avtosugestivnega, kar ti katarzo napravi, ali je povsem brezpoménsko v kontékstu globalnega živja, storiti.”
Odzivi
Bodite prvi.