OBED

Po čokoladi smrdeča jegulja se je pognala iz sipine, da bi rešila crknjeno žabo gotovega ponosa in neosebne izkušnje pahnjenosti v temo. Ni bila daleč od tega, da bi vsa trepetajoča pričela peti in iz glave bi se ji kadilo kakor parni lokomotivi med vožnjo čez Kilimandžaro. Rada je hodila na pogrebe svojih stricev, prastricev in sina, ki so eden za drugim pocrkali kot nedonošeni ptiči v viharju vseh viharjev, ki mimogrede kdaj zapihlja kadar hočem povedati, da nima več nobenega smisla kričati, kadar za tabo vozi sesut kamion, poln kotalečih se mislecev s pobarvanimi lobanjami ter sulicami v očeh, in te kane zdaj zdaj travmatično povoziti, da se ti pešujoča strast do koncepta spoštovanja in medsebojnega razumevanja v trenutku razbline in držiš v roki majhno črno ploščico, katere pike so na marčevski pripeki tako zbledele, da ne veš več kam bi jo dal. Upoštevaš predlog za zgoraj in se začneš počutiti kot narobe obrnjena čaplja, ki bi rada skotila osem jajc, pa se ji misel na omleto tako gabi, da raje splavi zarod in si ga nese v vršo, da ga bo tam pomalicala med čik pavzo. »Kako bistro«, si je mislila jegulja, gledivši pokvarjeno dvigalo s svojimi bolanimi očmi, ki so metale top pogled na hrastova vrata, ki so ji zapirala pot do sedmerih soban, kjer se je, pije, misli in bruha ter kjer je še ravno včeraj sedela ob prazni buteljki ledene trgatve in polni skledi prekopicajočih se bramorjev. Enega si je vzela med zobe in poskušala zvečiti. Na srečo je znala izpljuniti, kajti tudi ona je bila že izpljunjena in prežvečena in to še istega jutra. Kakšna smola za bramorja. Bramorja. Skril se je nazaj med brate, ki so ravnokar snemali bodice z jedilnega kaktusa, ki bi ga že davno tega bilo treba zaliti do gnilega ter jih skušalo zmešati z zgodnjim izborom smrekovih vršičkov v slastno omako, s katero bodo potem postreženi.
Peciva ne bo.