Neizogibnega ateizma bridkost

Moralni teolog Dr. Andrej M. Poznič v svojem članku Ateizem je vera (sramota in gnilost, dodajam sam) piše o zlobi in smrdljivosti ateizma, o njega nevarnostih in škodljivosti.

Nekaj navedkov iz članka:
“Vernik gradi božje kraljestvo, nevernik pa gradi družbo niča in praznine. ”

“Ateizem pelje družbo v popoln individualizem, kar pomeni v samoto pekla že na tem svetu. Zato je ateizem pravzaprav pravi satanski otrok in je zlo, ki v ozadju napaja več kot en uničevalen, koroziven in koruptiven pojav v družbi.”

“Ateist, posebno evropski, ki je ateist nasproti krščanstvu, se definira kot nevernik glede na Boga, ki ga oznanja Cerkev.”

Tó beróč, strinjaje se z njim, sem v grozi ugotovil, da sem tudi sam ateist.
Nu, ne čisti sto procentni ateist, ampak zeló blizu tému, kar vsi normalni ljudjé sovražimo in preziramo. Verjamem v Boga, ki ga razglaša Svéta Cérkev Rimokatóliška, me je pa sram, da sem ateist naspróti vsem ostalim bogovom. Ne verjamem v Muslimanskega boga Alaha, katérega sledilci trdijo, da Jézus ni Bóg. Ne verjamem v Judovsko različico boga, v Hindujske bogove, v svéto trojico št. 2, Oh, Brahman, Višnu, Šiva, odpustite mi mój ateizem, oprostite mi pri Jézusu sinu, Bógu očétu ter svétem duhu, O, Sarasvati, boginja učenósti, navdahni me z resnico, preženi mój ateizem napram Hinduizmu, o, Afrodita, z ljubéznijo navdahni me, vstópi vame, tja, kjér je Jézus Kristus Božji sin odrešenik brezmadežno spočéta svétost, luč in varuh, razsodnik, vodnik, svetilnik in pastir naš božji! O, razsvetli me, Alkména, žena Amfitronova, mati Herakleja, pankrta Zévsovega, ki je vladar nebéški, (oh, ne prestreli mi s strélo in z gromom mi ne grozi, saj zaveden sem, zapeljan od Rešenika, k Mariji mólim in gréšen sem skózinskóz, gnil kakor prezréla čéšplja na polétnem sóncu plesnéča), oh, Artémida, hči zévsova, zapléši zame v sprémstvu nimf, navdahni me, s polbratom Aresom, bógom drugim najpogumnejšim za Jézusom takój, da v vas bi veroval, ulovita me s svojima harpunama, naj me prebodejo puščíce vajine, kot me Amor je prestrélil z ljubéznijo vsevišnjo božjo Jézusa Kristusa odrešenika, napram katéremu teist sem, oh, Atlas, steber božji, ne strési me s té Zemlje, ki jo nósiš, odpusti mi mój ateizem napram vam, bogovom starogrškim, ateist sem do starorimskih tudi, le do novorimskih tréh, Očéta, Sina in Svétega Duha amen ne!

Odpustite mi, saj ne vém kaj délam,
vas je na tóne, na galóne,
tisoče, milijóne,
saj se mi počasi bó zmešalo,
vrag je zdavnaj žé vzél šalo,
pa božiček, zóbna miška, vse sem a- razen Boga.
Boga Očéta,
Boga Sina
in trétjega boga,
Svétega Duha,
AMEN.

ATEIST SEM!
Vsaj večinoma.
Čeprav verjamem v Jézusa.
A eden/trije so premalo,
kjé šelé je vse ostalo?
Zató kažite s prstom name,
mularija, staremame,
vsak, ki pét minut ma časa,
ateistom nema spasa.
Verjamem samó v Jézusa,
samó v enega boga.
Za mano vpijte: “TÓ JE TA, TÓ JE TA!”
Dokler ne sprejmemo vseh ostalih,
smo kot otroci na igralih.

Mój oči ma pa véčjega,
šlekapac in hahaha!