Božično Drévo

“Hej, Biba, kjé so tanovi okraski?”
“Biba léze, Biba gré, porédno zléze medno gé…” jepéla Biba, in porédno zlézla med Bórutove noge, kjér se je žé mačka

igrala z Bórutovim bingeljnom.
“Hihi. Maca, tace stran!”
“Hej! Kakó si védla, da šarim po tvojem predalu?!” se je zaslišal cviléč glas iz kuhinje.
“Nisem mislila tebe, packa, pač pa mačko! Spét šari okróg malega Bóruta.”
“Hihi. Bóm naslédnjič pripeljala svojega Mukija, da se bó še ona malo zabavala.”
“A ni Muki skopljen?”
“A ni Bórut tudi?”
“Čisto móžno, gledé na tó, da si da več opraviti s smrék’co, kot z nama.”, je izdavila Biba s pólnimi usti.
“Tiho, pičke! Tradicija je tradicija. Vzgojen sem bil v krščanski družini. Raje mi pomagajta poiskat okraske!”, je nestrpno povzdignil glas Bórut in šaril okóli napól okrašene smréčice.
“Pridi in si jih vzemi…” je zapredla Maca. Borut in Biba sta se ozrla in zaglédala Maco, ki je z nogami narazen stala med vrati. Iz mednóžja so ji kukale króglice. Tri. Ostale so bile globoko v njéni vlažni pohotnici.
“Hej, imam idejo!”, se je razvesélil Bórut in s prstom pomenljivo pomignil Maci.
Maca se je pohotno razkoračila pred Bórutom, da so króglice bingljale iz njéne vróče čéšplje. Biba je še védno z usti obdelovala Bóruta, ko je ta kot obliž zrane hitro potégnil króglice ven iz Macine potrébne premóčenke, da je ta zacvilila od užitka in so se ji sokovi razlili po stegnih. Bórut je obésil króglice na najvišjo vejo.

“Božič bó zdaj popóln!” je zakričal, Biba pa spróti ni mógla požirati njegovih nesójenih sinov in hčera.